Pretekli vikend je naša članica Dijana Kos v Požegi na Hrvaškem predstavila pot, ki jo je prehodil naš sindikat, in naloge, ki nas še čakajo.
Prevečkrat se zdi, da smo nemočni, da je delodajalec preveč zvit, preveč pohlepen za kar ima vedno priročen izgovor češ, lastnik (država) zahteva svoje, da je zakonodaja spisana za elito in ne za delavce. Deloma je res, vendar to niso zadostne prepreke, da se prepustimo fatalizmu in pasivno čakamo na boljše čase ali menjavo službe (ki se prevečkrat le zdi kot rešitev, v novem podjetju pa se zgodba bolj ali manj ponovi). Nasprotno, uspehi pridejo le z enotnostjo, solidarnostjo in pogumom, uspehe omogoči skupnost, ne pa posameznik.
Zato smo se odzvali vabilu Centra za razvoj radničke participacije (CRRP): povezovanje s progresivnimi sindikati, izmenjava praks, predstavitev svojih ovir v gradnji, razvoju in boju za delavske pravice, iskanje rešitev in izobraževanje so dokazano uspešni načini. Mogoče ne takoj, mogoče ne v pričakovanem obsegu, a korak po koraku še želva daleč pride.
Zelo na mestu je tale rahla provokacija: Imam zavarovan avto, imam zavarovan dom, imam zavarovano zdravje.
Kaj pa služba, ki mi sploh omogoča, da vse te premije plačujem? Zato ne pozabite:
- samo združeni in solidarni zmoremo kaj doseči,
- sindikat je edino orodje zaščite delavca,
- le sindikat lahko učinkovito zagrozi, organizira in izpelje stavko,
- sindikat niso le sindikalni predstavniki, ampak vsi člani.
Strah ne more biti motiv za nedejavnost, enako velja za čas: ravno bojazen pred šikaniranjem, nižanjem pravic in slabšanjem pogojev dela, ali celo pred izgubo službo, so trdni razlogi, da najdeš čas in pogum za aktivno participacijo, da ne jamraš in širiš cinizem, ampak s sodelavci razmišljaš o rešitvah in širiš delavsko zavest!